Grški Ciper – 8 dni potovanja, 2 dni leta in 6 dni pohajkovanja.

Ciper (uradno Republika Ciper) je evrazijska sredozemska otoška država v vzhodnem delu Sredozemlja, ki se nahaja na križišču treh celin: med Evropo, Azijo in Afriko. Leži južno od Turčije, zahodno od Sirije, severno od Egipta in vzhodno oz. jugovzhodno od Grčije. Je tretji največji otok v Sredozemskem morju in eden najbolj priljubljenih turističnih krajev v Evropi. Republika Ciper je od 1. maja 2004 članica Evropske unije, svojo valuto evro pa je uvedla 1. januarja 2008. Obsega ozemlje skoraj celega otoka, vendar nadzoruje le južni dve tretjini. Severni del otoka je leta 1974 zasedla Turčija in ustanovila Turško republiko Severni Ciper, ki pa jo razen Turčije, ne priznava nobena druga država. V naslednjih desetletjih je severni del Cipra postal naseljen skoraj izključno s Turki – »turški del«, južni dve tretjini pa zasedajo Grki – »grški del«. Evropski uniji se je pridružil le grški del otoka.

Zakaj Ciper? Ker se – brother of mine – Dani odloči da jeseni obišče grški del Cipra, se za obisk tega sončnega otoka odločim še jaz. No pa gremo. Bil je oktober. Po pregledu letalskih družb in drugih agencij ugotovim, da je to čas, kjer je potovanje na Ciper dražje kot ostale mesece. Zakaj je temu tako, še zdaj ne vem. No, vsaj v času iskanja je izgledalo tako. Še najbolj ugodne variante sva našla pri agencijah na last minute ponudbah…kar ni moj stil potovanja!. Kljub temu da nisem podpornik tovrstnih agencij, se je takrat ta varianta še res izkazala za najboljšo, kajti v tistem času je bil cel paket (letalo + prenočišče) cenejši kot samo letalo pri posameznih letalskih družbah. Pa naj bo tako. Preko turistične agencije sva rezervirala potovanje 8 dni Cipra (letalo + hotel brez transferja) za 337 €. Letalo sva imela iz Dunaja do Larnake, hotel pa se je nahajal v Oroklinih (Antonis G Hotel).

1. DAN
Torej, ob 6:00 vzlet, ob 9:55 pristanek v Larnaki. Kako naprej? Imela sva paket brez transferja – kako do hotela? Metrojev in vlakov na cipru ni. Torej edini način potovanja na Cipru je cesta, morje ali zrak. Povprašava taksi, ki želi od naju 25 €. Preveč! Kaj pa bus? Končno najdeva postajo, ki je na zgornjem izhodu letališča. Pogledava zemljevid in vozni red. Super, malo bo za počakat, pol pa že proti hotelu. Avtobus z najino številko prihaja. Ja…pravi je…ampak…šofer naju opozori, da na tisti del mesta pelje šele čez eno uro, še prej pa bo pa naredil krog v drugo smer in se vrnil nazaj. Kaj? Nič ne razumem. Eno uro? Kako krog v drugo smer? Še enkrat pogledava zemljevid in ugotoviva, da najina številka vozi po progi v obliki osmice, midva pa sva nekako bila na sredini te številke. Bova pač počakala. Ena ura je mimo, njega še vedno ni. Čakava in čakava, ko po pol urni zamudi le privandra. Ker se naju spomni od prej, naju pozdravi z nasmeškom. Karta na osebo je stala 1,50 €. Super, prišparala sva. Končno okrog 13. ure prispeva do hotela v mestu Oroklini. Ker sva bila lačna sva si v hotelu privoščila kosilo ‘all you can eat’ in zanjo odštela le 9,50 € na osebo. Hrana odlična! Po kosilu se okrog 16. ure sama odpravim na sprehod po bližnjem hribu, koder pa se že po pol ure pojavi tema. Ker je bil že čas pozne jeseni, se v tistem času na Cipru začne tema pojavljati že okrog 16:30, ob 17:00 pa je tema že popolna. Ob 18. uri se mi na sprehodu pridruži še Dani in tako se odločiva da greva do najbližje plaže, ki je oddaljena približno 4 km. Prispeva do plaže, malo posedeva, nato pa odkorakava proti Larnaki. Ker sva se uštela v poti, sva že prvi dan naredila velik krog in prehodila okrog 20 km. Po sprehodu še plan za naslednji dan in spat.

2. DAN
Ker sva že prvi dan ugotovila, da z avtobusi v tej državi časovno ne prideš nikamor (v mestu Oroklini ni bilo niti voznega reda), sva se odločila za najem avta. Tako sva šla najprej na letališče po avto in potem dalje po planu. Če smo še v Oroklinih, naj omenim da sva na avtobus spet čakala kot kakšna norca in mislim da je do njegovega prihoda minila kar cela ura. Ok, sej ura se ne sliši ravno dosti, ampak če bi na 5 postajah čakala po 1 uro, je na dan že 5 ur izgube. In ker to še ni bilo dovolj, so si šoferji med najino potjo vzeli še čas zase, za nekaj časa zapustili bus in nas pustili same. Pri njih gre vse tako počasi in lahkotno. Torej če se boste odpravljali na Ciper in želite videti več kot en delček otoka, ne oklevajte z najemom avtomobila, še najbolje pa je, če si ga rezervirate že vnaprej. Ampak pozor: na cipru vozijo po levi strani ceste, tako da če nimate izkušenj ali poguma, boste žal morali izbrat drugačno pot. Pri nama je vozil Dani, jaz pa seveda budno bedela…vsaj prvo uro vožnje. Potem sva se že oba navadila. Pri tem pa naj omenim še avtomobilsko zavarovanje, ki ob najemu v grškem delu velja samo za grško področje. S tem sva bila omejena in se zato odločila, da tokrat raziščeva samo grški del (izjema je Nikosia). Torej po veliki izgubi časa z avtobusi in najemom avta, se končno odpraviva na ogled glavnega mesta Nicosie oziroma Lefkosie (na cipru imajo kraji po dva imena). Do Nicosie sva šla po avtocesti (vinjet in cestnin ni). Prispeva v Nicosio, kjer se prvotno odpraviva ogledat Famagusta Gate (Pyli Ammochostou), ki so od treh prehodov v staro Lefkosijo največja vrata, ki vodijo skozi zid beneškega sloga. Oblikovana so bila leta 1567 in prvotno znana kot “Porta Giuliana”. V “Famagusta Gate” so se preimenovala, ko so se vrata odprla na cesto, ki je pripeljala do najpomembnejšega pristaniškega mesta na otoku v tistem času – mesta Famagusto. Po ogledu teh vrat se odpraviva v notranjost zvezde mestnega obzidja. Na poti sama revščina, praznina in napetost. Ker se Nicosia deli na grški in turški del, naju ob meji cel čas spremlja bodeča ograja. Zgleda srhljivo. Ko že mislim, da je mesto v zvezdi čisto zapuščeno, naletiva na glavno ulico, kjer poteka vso dogajanje. Ne zgleda ravno kot glavna ulica na Dunaju, pa vseeno – čuti se življenje.

Po ulici se napotiva proti mejnemu prehodu. Ko prispeva do tja, kljub vsemu pričakovanemu in bodeči ograji ostanem presenečena. Mejni prehod s cariniki. Mislim da je bilo prvič, da sem mejni prehod prestopila peš in pri tem pokazala še potni list. Je pa po svoje kar zanimivo – sprehajati se po ulici in kar naenkrat že kazati potni list. Prispeva v turški del. Vav, prav fascinira. Glede na revščino Nicosie v grškem delu, je turški prav lep. Ogledava si tamkajšnjo največjo in najbolj znano nekdanjo rimskokatoliško katedralo svete Sofije, danes poznano kot mošeja Selimiye ter del starega mestnega jedra. Mošeja Selimiye je nameščena v največji in najstarejši preživeli gotski cerkvi na Cipru, ki v notranjosti meri 66 x 21 metrov. Po ogledu si privoščiva turško pivo Efes, turško pico in gyros. Po glavni jedi se odpraviva na najbolj znano sladico značilno za tiste kraje – baklavo. Baklavo s pistacijami. Dobra, a proti ostalemu Cipru draga (4,00 € v Nikosii ob meji, drugje na Cipru 1,5 €).

Po okrepčitvi šibneva nazaj proti avtu, ki sva ga pustila blizu zunanje strani obzidja na javnem plačljivem parkirišču. Parkirnina je stala 3,00 €, kar je ok cena za 3 ure. Spet je pozno. Treba bo pohitet, če želiva videt Larnaško slano jezero in Hala Sultan Tekke še v svetlem. Že pri jezeru. Larnaško slano jezero – lokalno znano kot “Alyki” – je eno od štirih jezer v Larnaki in je drugo največje solno jezero na Cipru, ki meri 2,2 km2. Leta 1997 je bilo razglašeno za zavarovano območje v skladu s ciprskim zakonom o varstvu in upravljanju narave ter prosto živečih živali in v skladu z Evropsko direktivo o habitatih. Je eno najpomembnejših biotopov v Evropi in eno najpomembnejših habitatov v Evropi za vodne ptice (dom flamingov in drugih ptic). Na levi strani ceste (gledano proti letališču) v jezeru zagledam trop flamingov. Parkirava na parkirišču ob jezeru (na desni strani ceste), na kar prečkam cesto, ter se zaženem proti flamingom. Pogledam v vodo, ki je nizka le kakih 10 cm po celotni dolžini jezera. Izgleda mamljivo. Sezujem se in grem v vodo. Tla kar precej lepljiva. Ampak bolj kot hodim proti flamingom, bolj se oni pomikajo stran. Če se bomo igrali tole igrico, lahko to počnemo v nedogled. Ker sem ugotovila, da ne bodo popustili, sem morala popustiti jaz. Bosa grem na drugo stran ceste, kjer je večji del jezera in poiščem Danija. Zmeniva se da greva do Hala Sultan Tekke vsak po svoje. Dani po lepo urejeni stezi ob jezeru, jaz čez jezero po vodi (vsekakor priporočam čez jezero). Na tej strani jezera je bila hoja dosti bolj prijetna in lahkotna. Pravzaprav je bila božanska. Prispeva do Hala Sultan Tekke oz. mošeje Umm Haram, ki je muslimansko svetišče na zahodnem bregu slanega jezera v Larnaki. Umm Haram (v turščini: Hala Sultan) je bila žena Ubade bin al-Samit, spremljevalca preroka Muhameda. Izraz Tekke oz. tekija pa se nanaša na islamsko versko zgradbo. Ker sva bila že pozna, je bilo svetišče žal že zaprto, sva pa pred vhodom naletela na ogromno skupino mačk. Na srečo so bile miroljubne. Mogoče celo malo preveč, ker so nama skakale pod nogami kot da sva božička. Tako, najin dan je izpolnjen, sedaj pa v hotel, se pripravit na naslednji dan in spat.

3. DAN
Ta dan sva se odločila za ogled naravnih znamenitosti in plaž na jugovzhodnem delu Cipra. Po stari cesti se odpraviva proti mestu Agia Napa (Ayia Napa), kjer leži znana plaža Nissi.

Sledi ogled in sprehod po plaži, nato se podava naprej. Odpraviva se proti Cape Gkreco (“grškem rtu”), ki je pokrajina na jugovzhodnem delu otoka Cipra in spada pod zaščiten naravni park. Leži med turističnima mestoma Ayia Napa in Protaras. Na Cape Gkreku sva se najprej ustavila ob afroditini poti, kjer sem jaz nadaljevala peš, Dani pa se je do obale (skrajnega rta) pripeljal z avtom. Spodaj ob obali sva naletela na tabli ‘Sea Caves’ (morske jame) in ‘Ayioi Anargyroi’. Točnega prevoda za drugo tablo ne vem, vem pa da tam leži starodavna cerkev, kjer ima pod sabo znamenito morsko jamo. Če boste kdaj šli v tisto smer, si oglejte še naravni most – Kamara Toy Koraka, ki leži med skrajno točko Cape Gkreko in Ayioi Anargyroi. Če nadaljujemo od tabel. Najprej sva zavila proti morskim jamam, do koder je bila nekje 2,5 km dolga pot. Pot je cel čas speljana ob morju, po poti pa se srečate s kuščarji, zanimivim rastjem, kamninami in plezalno steno. Zame en najlepših predelov grškega Cipra. Po ogledu jam se vrneva na izhodiščno točko, ter z avtom zapeljeva še na 1 km oddaljeno Ayioi Anargyroi in naravni most.

Ker nisva vedela, da lahko po isti poti nadaljujeva do plaže na Konnos bay, sva se obrnila in do nje prišla po daljši, ampak lepi poti. Ker je ura spet tekla z svetlobno hitrostjo in ker midva na Cipru kljub ugodnim temperaturam še vedno nisva bila v morju, sva se odločila, da se za trenutek ustaviva in v morje namočiva rit. Najprej rit namočim jaz, kasneje pa za mano privandra še Dani. Po plavanju sva se iz plaže po 2,4 km poti (Cyclop’s Cave Path) ob morju odpravila do Kiklopove jame (Cyclop’s cave). Jama je zanimiva, sama pot do nje pa vredna sprehoda. In ker še ni bilo konec plana, sva se kljub pojavu mraka odpravila na naslednji cilj – Fig Tree bay (obalo figovih dreves). Plaža me v tistem mračnem trenutku ni ravno fascinirala, lahko pa rečem, da je bila povprečno lepa. Figova drevesa? Ja, dve sem pa res opazila. Dani se je šel relaksirat na ležalnik, jaz sem si pa privoščila večerni tek ob obali. Od obale figovih dreves sem se pomikala proti jugu. Bolj sem se oddaljevala, bolj mi je bilo všeč. Po ogledu stavb sem očitno naletela na bogatejši predel verjetno privatnih plaž. Pri odhodu nazaj se odločiva da se ustaviva v bližnji trgovini. Šla sva v mesto Agia Napa, ki je eno najlepših mest na Cipru. Sedaj pa v hotel in priprave na jutri.

4. DAN
Dan za pohodništo! Pa je res bilo tako? Mount Olypus – najvišji vrh Cipra. Če povem po pravici, je bil to dan, ki sem se ga skoraj najbolj veselila. Ker sem bila tokrat premalo pripravljena, nisem vedela, kam zapeljat do izhodiščne točke za pohodništvo. Po poti do Troodosa brskam po netu in ne zasledim nič koristnega. Odločiva se, da se zapeljeva kar tja, saj bo verjetno pri tako znani gori že kakšna usmeritev. Torej, vožnja proti Troodosu po stari cesti. Bolj se bližava notranjosti Cipra, bolj je pokrajina zelena. Nedaleč stran od Troodosa pa naletiva že prav na »džunglo«. Začenjava se vzpenjat. Ko je vzpenjanje postalo že precej dolgo, sem se zamislila. Kaj in kje sploh je Troodos? Jaz sem mislila, da je to nekakšnem nizko ležeči narodni park pod omenjeno goro, je pa v bistvu največje gorsko področje Cipra, locirano v centru otoka. Najvišji vrh je Mount Olympus – ki je znan tudi kot Chionistra in je visok 1952 metrov. Chionistra gosti štiri smučarska poslopja, sam špic vrha pa naseljuje vojaška baza, kjer je vstop prepovedan. Približno 200 m pod vrhom se nahaja prijetno letovišče Troodos, kjer lahko obiščete razne trgovinice, stojnice, center za obiskovalce, najdete parkirišča ter izhodiščne točke za različne traile. Tam parkirava, si ogledava letovišče, na kar Dani na vrh nadaljuje z avtom, jaz pa že iščem gozdno pešpot. Nikjer table za Mount Olympus. Kaj pa zdaj? Orientiram se preko telefona in začnem hodit po poti Atalante trail. Božanksa pot. Nisem prehodila veliko poti, ko sem se že začela zgubljat. Jezim se na označevalce, ko opazim lovca, ki me gleda zelo začudeno. Kmalu zatem so začeli name grdo lajat še njegovi trije psi. Zakaj me tako gleda? Sej pa menda lahko hodim tu?! Ker res nisem več vedela kam naprej, sem kljub vsemu pristopla do lovca. Povem mu da iščem Mount Olympus in ga povprašam za pot. Še bolj začudeno me pogleda in vpraša zakaj ne grem po cesti. Zakaj bi na pohodništvu sploh kdo šel po cesti? Kmalu zatem omeni da bi tu okoli morda pa res morala bit še kakšna peš pot v gozdu. No jaz nekoliko pomirjena, ko me prekine: »Ampak jaz na tvojem mestu danes vseeno ne bi hodil tukaj. Sploh pa ne brez odsevnega jopiča«. »Zakaj ne?«, nadaljujem. On: »Ker je danes po celotnem območju ‘haunting day’«. Haunting day je dan, ko imajo dovoljenje streljat na divjad povsem neomejeno. In jaz si izmed vseh dni na Cipru, izberem ravno ta dan za obisk najvišje gore. Bravo jaz! Podajam nasvet: preden greste pohajat med divjadi, se splača pred tem preverit še lovske dneve. Kot bi me izstrelili, pohitim ven iz tega danes grozljivega gozda. Do vrha hodim po cesti, ko opazim napis: ‘Giant Black Pine, 300 m’. U to zna bit zanimivo. Kaj pa je 300 m. To še lahko prekoračim. Stopim par metrov v gozd, ko zaslišim pok puške. Odločim se poslušat lovca in takoj odhitim nazaj na cesto. Po cesti pridem do smučišča, ki je bilo tik pod vrhom. Tam je že čakal Dani z avtom. Ker še vedno nisem bila na skrajnem vrhu, grem naprej vse do vojaške baze, ki je izgledala kot vesoljsko pristanišče. Tam se pa tudi pot konča.

Gremo dalje. Naslednja postaja: Kykoss Monastery. To je eden najbogatejših in najbolj znanih samostanov na Cipru, ki leži na nadmorski višini 1318 metrov. Opremljen je v zlatem stilu, kjer še posebej izstopa popolnoma zlata molilnica.

Po ogledu samostana se napotiva dalje proti severu zahodu do t.i. Afroditinih kopeli (Baths of Afrodite). Vožnja do tja je zanimiva in razburljiva. Gosti zeleni gozdovi, ovinki, skale itd. Do ciljne točke sva prišla že skoraj v mraku. Tam zagledava pešpot do obale in pohitiva do nje. Obala podobna slovenskemu morju, za naju nič posebnega. Ker sva spet bila na tesnem s časom, nisva uspela pogledati še okolico. Malo stran od obale in malo naprej od botaničnega vrta se prične pot, ki te pripelje do končnega cilja – afroditinih kopeli. Baths of Afrodite so majhni naravni bazenčki, ki so obogateni s slapovi. To sva žal izpustila. Za zaključek dneva sva se odločila obiskat še Coral bay (koralno obalo), kjer si lahko na desnih klifih obale ogledate tudi arheološke ostanke. Po sprehodu vrnitev v Orokline.

5. DAN
Ker sva do danes samo pohajala po Cipru in raziskovala, si ta dan nameniva za relaksacijo, kopanje in počitek. Seveda vsak na svoj način. Jaz sem namesto počitka, imela trening teka. Iz hotela se odpraviva v Agio Napo na plažo Nissi. Plaža ima posebnost, da otok ob plaži ob useki postane polotok. Tisti dan polotoka nismo imeli priložnosti videt, smo se pa lahko do otoka sprehajali v zelo nizki vodi.

Po dveh urah plavanja se po levi strani obale odpravim na trening teka. Po lepo speljani poti sem naletela na pečine, skale, marino, peščene plaže, morske jame in nenazadnje na znameniti most ljubezni (Love Bridge), ki je kraljeval pred pečinami tega morja. Tek iz Nissi plaže do ljubezenskega mostu in nazaj mi je s fotografiranjem vzel skoraj 3 ure. Ob prihodu na Nissi plažo se odločim, da obiščeva še bližnjo pekarno, v kateri so imeli slastne baklave (cena: 1,5 €), potem pa nazaj v hotel.

6. DAN
Ta dan je bil namenjen raziskovanju južnega in zahodnega dela Cipra. Najprej sva se zapeljala do mesta Lemesos oz. Limassol, kjer sva si ogledala srednjeveški grad Limassol, stari del mesta in marino. Limassol je mesto na južni obali Cipra in je glavno mesto istega okrožja. Je drugo največje urbano območje na Cipru po Nikoziji in je res vredno ogleda. Srednjeveški grad Limassol se nahaja v bližini starega pristanišča v središču zgodovinskega mesta Limassol in mu današnji videz daje obnova, ki je bila narejena okrog leta 1590 v obdobju osmanske vladavine. Nedaleč stran od tega mesta sva si ogledala grad Kolossi, ki kraljuje tik ob vinskih poteh. Grad Kolossi je nekdanja trdnjava Crusader na jugozahodnem robu vasi Kolossi, ki je zahodno od mesta Limassol oddaljena 14 kilometrov. Leta 1210 ga je zgradila frankovska vojska in je imel v srednjem veku velik strateški pomen, saj je vseboval velike zmogljivosti za proizvodnjo sladkorja iz lokalnega sladkornega trsa, ki je bil v tem obdobju eden od glavnih izvozov Cipra.

Po ogledu gradu sva pot nadaljevala do Afroditinega rojstnega kraja (Aphrodite’s birthplace oz. Petra tou Romiou), ki je obdan z božanskimi kamnitimi otočki sredi obalne divjadi.

Nadaljujeva proti starodavnemu mestu Pafos (Paphos), kjer si ogledava grad Paphos, se podava na kratek sprehod ob obali ter pogledava še arheološki muzej. Grad je bil prvotno bizantinska utrdba, ki je bila zgrajena za zaščito pristanišča. V 16. stoletju so ga po osvojitvi otoka obnovili osmani. Leta 1935 je bil po zakonu o starinah razglašen za antični spomenik. Arheološki muzej je na prostem, precej velik in vzame res ogromno časa. Ker sva z ogledom tega muzeja »izgubila« že veliko časa, sva izpustila ogled kraljevskih grobnic (Tombs of the Kings) in se končno podala proti težko pričakovanemu Avakas Gorge.

Med potjo sva naletela na plantažo banan, še malo naprej in sva tam. Avakas Gorge je neverjetni kos narave, ki leži le nekaj km severno od Pafosa. Znan je po ogromnih do 30 m visokih stenah in ozki strugi, ki je zelo priljubljena med pohodniki. Struga med stenami je dolga 3 km. Ker sva se uštela v času in ker je tema v tem času na Cipru dokaj hitra, naju je sredi strug ujela tema. Čelka na glavo in gremo nazaj.

Po vrnitvi iz Avakas Gorga sva se odpravila nazaj v Paphos, saj sva postala lačna. Med iskanjem gostilne sva se zaklepetala z enim od kelnarjev, ki nama je povedal, da je sezona na Cipru od 1. aprila do konec novembra. V času ko ni sezone, predstavlja vreme na Cipru našo pomlad. Po večerji čas za vrnitev v hotel.

7. DAN
Zadnji dan sva se z Danijem odločila vsak za svojo pot. Dani do Agie Nape, jaz pa na tek iz Oroklinov do Larnake ter ogled Larnaških znamenitosti, ki jih do sedaj še nisva uspela pogledat. Pot si uberem čez hrib in nato po stranskih poteh. Prečkam avtocesto in grem skozi območje Livadia. Najprej sem si zadala cilj, da si ogledam stari akvadukt Kamares. Mislim da je bilo okrog 15 km, ko sem pritekla do njega. Kamares je dolga mogočna zgradba z več kot 20. loki, ki je nakako meja med mestom in slanim jezerom. Vodovod je v rimskem stilu leta 1746 zgradil turški guverner Larnake Bekir Paša, ki je iz lastnih finančnih virov financiral vodo za mesto Larnaka. Vodovod je bil opuščen leta 1939.

Od tukaj sem sledila pešpoti ki vodi mimo slanega jezera vse skoraj do glavne ceste pri morju. Tek po poti ob jezeru je bil več kot le veličasten, saj se pod nogami lomi tako blato kot sol in pot izgleda kot abstraktna slika narave. Tukaj je prikaz na videoposnetku.

Ob stiku jezera in glavne ceste, prečkam cesto ter še malo naprej, pa sem pri obali. Prispela do začetka Larnaške plaže – to je Mackenzie Beach. Od tukaj pot nadaljujem severno, kjer po poti naletim na mesto za deskarje v vetru (Windsurf City Cyprus), plažo Kastela Beach in zalivček marine Psarolímano. Od tukaj pa vse do Larnaškega gradu je zanimiva izbira restavracij in barov, prav kmalu pa končno pritečem do najbolj znamenite in slavne Larnaške obale Finikoudes Beach. Obalna promenada se začne s srednjeveškim Larnaškim gradom in konča z Larnaško marino. Ob tej plaži se nahaja palmov drevored, razkošne restavracije, bari, trgovine, stojnice, zabaviščni park in še mnogo več. Če začnemo s srednjeveškim Larnaškim gradom (The Medieval Castle of Larnaca), nam že ime pove da je bil prvotno zgrajen v srednjem veku, v času osmanske vladavine pa je prevzel sedanjo obliko. Če se sprehodimo malo najprej, nekoliko severozahodno naletimo na veličastno Larnaško cerkev (Church of Saint Lazarus – Agios Larnaca), ki je ena najbolj znamenitih stavb v Larnaki in jo je vredno pogledati tako od zunaj kot znotraj. Kamnita cerkev se nahaja na lastnem trgu v središču mesta in je ena najmarkantnejših primerov bizantinske arhitekture na Cipru. Leži nad grobom svetnika. Cerkev je v 9. stoletju zgradil bizantinski cesar Leo VI, kasneje pa je bila obnovljena v 17. stoletju. Čeprav je bila cerkev v času osmanske vladavine delno uničena, se je do danes povsem ohranil pozlačen ikonostas (to je v pravoslavnih cerkvah lesena ali marmorna pregradna stena, ki loči prostor za vernike od oltarja) in je odličen primer baročnega rezbarstva. Poleg cerkve je bizantinski muzej (Agios Lazaros Byzantine Museum), ki razstavlja pomembne verske ikone, predmete in relikvije. V bližini sem se sprehodila še po tradicionalnih trgovinicah, napisala kartice in čez nekaj časa tekla naprej.

Pri marini (Larnaca Marina) sem zavila na glavno cesto in tekla ob glavni cesti vse do Oroklini promenade, kjer sem zavila levo in tekla do hotela.

8. DAN
Dan za odhod domov. Vrnila avto, se skobacala na letalo in via proti Dunaju in Sloveniji. Vtis? Veliko videla, veliko pa še za videt. Ciper? Super za pohajanje.

Več o Cipru si lahko pogledate na spletni strani: Obišči Ciper (ang)

Datum potovanja: 12. – 19. 11. 2017
Foto: Leja in Danijel Forstnerič