Ključni cilji potovanja: azurna obala, Monako, provansa in francoske alpe; vse ostalo so bili le magični dodatki.

Moj glavni spremljevalec je bil Kawasaki ER5 (letnik 1998), del poti pa se mi je pridružil še prijatelj Dominik in takrat njemu izposojeni choper.

Naj prvotno na kratko opišem priprave potovanja (ker vem da so pogledi različni) in če koga zanima le pot, naj ta del preskoči. Torej po odlični poti po Toskani se odločim, da bi letni dopust rada izkoristila za potovanje z motorjem do Portugalske. Pogledam v Google maps. »Do Portugalske? No way!« rečem sama sebi ko vidim kilometre, ki samo do tja vodijo približno 2700 km. Ne, niso me prestrašili kilometri vožnje, ampak dopust, finance, magistrska naloga, ki bi jo morala pisat in jesenski izpiti za strokovni izpit. S toliko omejitvami planiram naprej. Pa so res omejitve? Kakor za koga. Ampak ker sem se vseeno raje ravnala po ‘previdnostnem načelu’, sem se odločila za krajšo varianto in vzela samo 15 dni dopusta in manj kilometrov. Odločim se za pot po azurni obali do Andore in čez provanso nazaj! Pogledam kilometre. Nekaj več kot 1500 km v eno smer. Odlično! Zelo navdušena! To bo super pot! Predlog povem prijatelju in »koordinatorju« Jožetu in že padejo prve kritike. »Po azurni obali v tem času? To je samo gužva in od tega ne boš imela nič. Zakaj ne bi šla raje v alpe?« »Ampak…ampak…jaz bi šla v Andoro«, mu odgovorim nazaj. Razočarana z miško na Google mapsu izvedem vožnjo po azurni obali. Še bolj zaljubljena pišem Jožetu: »Prav, lahko izpustiva Andoro in greva v Alpe, ampak ne vem zakaj mi hočeš vzet to čudovito pot po azurni obali?« Pošljem mu link. (Mimogrede, zakaj poti nisem planirala sama? Ker je bila to moja druga malo daljša motoristična pot in so bili nasveti več kot dobrodošli, prav tako pa je bila več kot dobrodošla podpora nekoga izkušenega.) Jože gre po skupnem dogovoru v akcijo izdelovanja poti. Pri tem je še pripomnil: »Drugi takšna potovanja planirajo pol leta.«, medtem ko sem jaz imela časa le nekoliko več kot en teden. »Pol leta? Kaj pa delajo?« mi je šlo po glavi. Mu dam pa vseeno prav, da je en teden morda pa res premalo.

Priprave, priprave, priprave. Tisoč vprašanj in sekiranj predvsem od drugih. Imaš asistenco? Si zavarovana? Kje boš spala? Imaš garmina? Kupi si zemljevid alp. Kupi ono, kupi tisto…aaaaa…čakaj malo. Ustavi konje. Ok, dvakat vdihnem in začnem z urejanjem stvari. Še dobro, da sem nekaj dni prej uredila motor (menjava gum, ketne z zobniki, olja itd.) in kak mesec nazaj preko spleta nabavila vsaj šotor. Pred potovanjem grem po nasvete še do motorista Marjana in mislim, da je imel tudi on pomisleke glede mojega potovanja…sploh pa, ker sem imela namen it sama. Rekel je: »Pa veš, da se ne smeš niti vrezat če greš sama?«. Bila sem samo tiho in mislila: »Vem samo, da sploh ne vedo, kako je to čudovita izkušnja«. Tudi Marjan je odsvetoval azurno obalo v tem času in rekel da ne bom nikamor prišla v tej gužvi. Pomislila sem: »Mogoče ima prav, ampak če ne izkusim ne vem«. Še vedno sem za! Zadnje dni uredim vse, vključno s to tisočkrat priporočeno asistenco. Seveda pa je res priporočljiva!

Bližal se je dan odhoda in Dominik se odloči da gre z menoj. Prav, z veseljem ga vzamem, le po toliko pripravah in načrtovanjih se mu seveda ne bom mogla prilagajat. Dominik se je strinjal. Ker sem imela avtomobilski garmin in ne motorističnega, Dominiku naročim naj naredi domači nosilnik, ki ga bom lahko uporabila na motorju. Tako, pa sem imela 1 dan pred odhodom verjetno res vse. Prvotni plan je bil takšen: najprej po stari cesti do Genove (seveda je Jože želel, da grem po avtocesti – šla sem po stari), nato po azurni obali vse do Nice, od koder bi nato zavila proti nasadu sivke Valensole, ter nadaljevala proti velikemu kanjonu Verdon, francoskim alpam, tibetantskem mostu Cesana Claviere, malemu in velikemu Bernardu, Chamonixu, čez švicarske alpe do jezera Maggiore, spet švicarske alpe in čez Kranjsko goro domov. Pot se je na potovanju seveda spreminjala in po državah na koncu potekala v tem vrstnem redu: Slovenija – Italija – Francija – Andora – Francija – Italija – Francija – Italija – Francija – Italija – Švica – Francija – Švica – Italija – Slovenija.

1. DAN: Ljubljana – Borghetto – Bobbio.

Začneva s potjo iz Ljubljane proti Genovi (v Italiji stara cesta). Prvi dan je – razen tega da je Dominik precej zamujal – potekal super. No skoraj super. Nisva prišla glih do Genove, sva se pa ustavila v simpatičnem mestecu Borghetto in kasneje prespala v krasnem starodavnem Bobbio. V Bobbiu sva po naključju naletela na mestno zabavo, si rekla ‘zakaj pa se’ in se pridružila mestnemu vrvežu. Plesala sva in plesala in že prvi dan zamudila vse kampe. Po nekaj urah postanem utrujena. Kaj pa sedaj? Ne preostane nama nič drugega, kot da si prenočišče poiščeva kar v naravi. Midva v iskanju, medtem ko jaz od zaspanosti še komaj vozim. Ko Dominik končno najde primeren travnik, se usidrava kar tam. No, takrat bi bilo primerno vse. Spala sva v območju, kjer so bile na eni strani hiše, na drugi cesta, ampak izšlo se je prav lepo.

2. DAN: Bobbio – Genova.

Naslednje dopoldne sva prišla v t.i. deželo Ligurija, ki je ena od dvajsetih dežel, ki sestavljajo Italijo in ob obali poteka vse od Toskane do meje s Francijo. V Genovi sva si ogledala mesto in obiskala enega največjih akvarijev v Evropi. Po ogledu mesta sva odšla naprej in pristala na končno zelo pričakovani cesti ob obali, ki poteka proti Franciji. Zaradi ogleda Genove, sva tisti dan uspela prikruzat šele nekje med Genovo in Monakom ter tam prespala v simpatičnem kampu. Čez dan nič posebnega. Kamp super, cena sprejemljiva (27 € za oba).

3. DAN: Sanremo – Menton – Monaco – Gorbio.

V jutranjem startu sva se najprej na kratko ustavila v Sanremu, ki je znano po največjem glasbenem festivalu v Italiji in se nato podala proti Franciji. Končno Francija! Cela nestrpna že čakam ta Monako in cesto, po kateri vozi Formula 1. Če namenim majhni državi dve povedi, naj povem, da je Monako druga najmanjša in najgosteje naseljena država na svetu. Najbolj znana četrt kneževine je igralniški Monte Carlo. Tako neučakana, mislim za vsako prvo vas, da sva že tam. Pred Monakom prispeva v privlačno mesto – Menton in si ga na hitro ogledava. Ker še vedno nestrpno voziva proti Monaku, sva se po poti še izgubila. Nisva se izgubila samo midva med sabo, izgubila sem še samo sebe. Namesto ob morju, pristanem na nekem bližnjem hribu, kjer sem odkrila na prvi pogled zanimivo mestece z gradom Château Médieval de Roquebrune. Še vedno nestrpna dokaj hitro pobegnem iz hribčka, zavijem proti obali in končno RES Monako! Kaj pa sedaj? Iščem slavno cesto ko nora. Krožim po celem Monaku, ceste pa nikjer! Kje je? Ustavim pred glavnim kazinojem v Monaku, nakar takoj dobim družbo varnostnikov, da tu ne smem vozit in da moram stran. Ker pa se vseeno nisem dala takoj odgnat, ga povprašam kje je slavnostna cesta, po kateri vozi Formula 1. Seveda ni razumel mojega vprašanja, če pa sem stala direkt na njej. Ker se je začelo mračit, sem imela v mislih, da moram hitro poiskat Dominika, vožnjo po cesti Formule 1 pa bom prepustila za naslednji dan. Malo ven iz Monaka tankam in z Dominikom se končno najdeva. Ker ob obali ni bilo na razpolago kampov, nama Jože pošlje koordinate za kamp v visokogorju. No, ni bilo ravno visokogorje, je bil pa hribček, kjer sma prespala v lušnem majhnem mestecu Gorbio. Cena prenočišča? 10 € za oba. Ja, nisem se zmotila v številki. Še vedno v adrenalinu, da se bom naslednji peljala po cesti Formule 1, se odpravim počasi spat.

4. DAN: Gorbio – Monaco – Nice – Eze – Monaco – Nice.

Pa je prišel dan, ko grem na stezo Formule 1. Ni trajalo dolgo, ko le ugotovim, da sem se po stezi peljala že prejšnji dan in to verjetno najmanj 5 krat. Super srečna si ogledava še druge znamenitosti mesta (prinčevo palačo, stolnico, park itd.) in se zadovoljna odpraviva proti Nici. Ker grabi lakota, bo treba v trgovino. V Nici poiščeva trgovino in vse poteka super in prav, dokler nisem hotela plačat. Dominik obrnjen stran gleda kaj bi si kupil, jaz pa razburjeno: »Dominik, nimam bančne kartice«. Dominik še vedno obrnjen v hladilnik in reče: »Ni panike, ti bom jaz plačal«. Jaz pri blagajni bolj na glas: »Ne Dominik, jaz..nimam..bančne..kartice!«. Blagajnik prestrašeno gleda, Dominik ponovno: »Ja, ti bom pa jaz plačal, ni panike«. Vem, da je hotel samo dobro, ampak res prestrašena, da moje kartice ni nikjer, se odzovem še bolj na glas: »Dominik, izgubila sem bančno kartico! Veš kaj to pomeni?«. V tistem trenutku se Dominik obrne in pride bližje. Študiram kje bi jo lahko izgubila in ugotovim, da sem jo nazadnje uporabila za tankanje na bencinski črpalki pri Monaku. Moram nazaj. Plačava, greva do motorjev in se pomeniva. Jaz nazaj v Monako, Dominik počaka v Nici. Po hitrejši cesti drvim proti Monaku in ugotovim, da mi cesta in vožnja zelo ugajata. Hvaležna za to pot, ker sem res uživala, hkrati pa vesolje grajala, ker mi je dopustilo to napako. Ker pa enostavno ne morem iz svoje kože, pot spet uberem skozi Monako in se še enkrat zapeljem po stezi Formule 1. Končno prispem do »slavne« črpalke in se poskusim pogovorit s prodajalcem. Seveda me ni želel razumet, znal pa mi je povedat, da govori samo francosko in italijansko. Resno? Super. Kaj pa zdaj? Ker seveda hudič še ni imel dovolj mladih tisti dan, sem imela poleg vsega na telefonu še prazno baterijo. Kako naj zdaj rešujem situacijo, če ne morem niti klicat? Po določenem času sporazumevanja pride v prodajalno gospod, ki nama je prevedel del pogovora. Povedal je, da na črpalki niso našli bančne kartice, zato padem v obup in komaj zadržujem jok. Je konec mojega potovanja? Pa saj se je šele začelo! Ne, ne grem domov! Nagovarjala sem se: »Leja razmišljaj, vedno je kakšna rešitev!« Prodajalca prepričam, da mi da za pultom polnit telefon in ker takrat nisem mogla nič, sem čakala in razmišljala. Čakam in čakam, nakar izbruhnem: »Daj mi telefon«. S to zelo malo napolnjeno baterijo sem uspela poklicat samo Jožeja, ki je predlagal, da prekličem bančno kartico in denar prenesem na Dominikov račun. Pa Jože, ti si biser! Hvaležna za Jožeta soncu, luni, vesolju in galaksiji! Prodajalcu poskušam pojasnit situacijo da nujno potrebujem elektriko, a on spet ni razumel. Medtem ko sva se midva »pričkala«, naju je opazil mladenič, ki je prišel plačat gorivo. Nekaj časa opazuje, nakar se obrne proti meni in me v angleščini vpraša kaj je narobe. Končno nekdo ko zna angleško. Po star približno 30 let, lepa športna postava, športno urejen in malo daljši svetli urejeni lasje. Pomislim: »Kdo si pa ti?«, nakar sama sebe ustavim, da to zdaj ni pomembno. Razložim situacijo, potem pa ponudi, da lahko uporabim njegov telefon. Seveda takoj prikimam, da bi bilo super. Mladenič plača gorivo in nakaže naj grem z njim. Prideva ven in se ustaviva pred avtom, ki stane okrog 300.000 €. Kar naenkrat sem se počutila majhno, sploh z dva metra stran parkiranim Kawasakijem ER5, ki je vreden približno 1000 €. Skoraj sem mu v vednost omenila, da nisem klošar…ampak sem si na srečo pravi čas premislila, ker ne bi bilo primerno. Uredim klice, se mu zahvalim ter vrnem telefon. Bila sem ponovno srečna. Srečna, ker sem uredila zadevo in srečna, ker sem ponovno spoznala, da ti tudi bogatejši ljudje hitro priskočijo na pomoč, brez da bi te gledali zviška. Odpelje se on in odpeljem se jaz. Po poti mimo lepega mesteca Eze končno pridem spet v Nico. Dominik se strinja, da mu nakažem denar. Po ogledu Nice začneva z iskanjem kampa. Prvi kamp že zaprt, pa čeprav še niti ni bilo tako pozno! Cesta do drugega kampa neprijetna, nakar še ugotoviva, da je tudi drugi kamp že zaprt. Prav tako tretji. Prideva do četrtega kampa, kjer pa stanje ni bilo nič drugačno, le da kamp ni imel vrat. Ker nisva imela druge izbire, se odločiva da poiščeva primeren prostor in prespiva kar tukaj na črno. Ker je bilo vse sumljivo, sva parkirala med izgleda odpadnimi avtomobili in si položila blazine in spalno vrečo kar med pasje iztrebke. Mene vonj ni motil, Dominika pa mislim da je. Mene je motila le cesta, ki je bila tik ob nama. Tokrat šotorja nisem postavljala, sem pa neučakano čakala da bo ura 6.00, da vstaneva in se izmuzneva.

5. DAN: Grasse – Cannes – Saint Raphaël – Sainte Maxime – Saint Tropez – Toulon – Marseille.

Noč med iztrebki sva preživela mirno, potem pa šla naprej do središča francoske parfumerije – mesta Grasse. Jaz na ogled mesta, Dominik na podaljšani spanec na prvo najdeno klopco. Iz mesta Grasse se ponovno odpravima proti obali, kjer je bil najin prvotni cilj mesto Cannes, ki je poznano po vsakoletnem mednarodnem filmskem festivalu in velja za najpomembnejši in najbolj znani filmski festival na svetu. Sledi ogled mesta, nato naprej po azurni obali. Ogledala sva si še Saint Raphaël, Sainte Maxime, Saint Tropez in Toulon, vsa mesta pa so polna palm, zgodovinske arhitekture in razkošja. Tik pred Marseillom poiščeva prenočišče in se pripraviva na naslednji dan.

6. DAN: Marseille – Perpignan.

Zjutraj prispeva v Marseille, ki je glavno mesto in občina jugovzhodne francoske regije Provansa-Alpe-Azurna obala. Je drugo največje mesto, tretje največje metropolitansko območje v Franciji ter največje francosko komercialno pristanišče. Ker je Marseille res velik, nama je mesto vzelo več kot pol dneva časa. Enkrat popoldan sva se odpravila naprej proti mestu Perpignan in med potjo v naravnem regionalnem parku Narbonnaise en Méditerranée naletela na zanimivo izkušnjo, saj je pihalo kot na sodni dan. Tega parka si nisva ogledala, sva pa naredila krog po predhodnem naravnem regionalnem parku Camargue. Parka sta znana po divjih živalih, vendar se naju je držala smola in vidla nisva ničesar razen vegetacije in močvirja. Kljub vsemu je bila vožnja lepa in prijetna. Proti večeru prispeva v Perpignan, v katerem se na kratko sprehodiva, nato poiščeva kamp. Dobila sva ga ob enem izmed bližnjih jezer in imela sva srečo, da naju je lastnik sprejel, kljub temu da niso bile več uradne ure. Noč je bila mirna.

7. DAN: Perpignan – Villefranche de Conflent – Canillo – Ordino – La Massana – Anyos – Andorra la Vella – Canillo.

Dopoldan sem izkoristila za ogled starega mestnega jedra Perpignan, Dominik pa za ponovno podaljšano spanje na mestni klopci. Iz tega mesta se odcepiva od obale in nadaljujeva po Pirenejih. Med potjo sva naletela na veličastno staro vas Villefranche de Conflent, ki je bilo zgrajeno leta 1092 in nedavno nazaj registrirano na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Nadaljujeva naprej in zgodaj v popoldanskih urah končno naletiva na mejo Francija – Andora. Prečkava mejo in narediva krog oz. dva po Andori. Prvi krog je zgledal nekako takole: Canillo – Ordino – La Massana – Anyos – Andorra la Vella (glavno mesto) – Canillo, drugega sva malo priredila. Proti večeru si v mestu Canillo poiščeva prenočišče in si privoščiva večerni sprehod.

8. DAN: Canillo – Carcassonne – Nimes.

Prebudiva se v mrzlo jutro in nadaljujeva iz Andore. Po določenem času vožnje naju v Franciji ustavi policija, ki je želela videt, ali imava v prtljagi tudi kaj alkohola. Neobdavčen alkohol v Andori? Ko poveva da nimava nič, naju spustijo naprej. Nadaljujeva po začrtani poti in prispeva do starega mesta Carcasonne. Mestno obzidje odseva lepoto že od daleč. Ker Dominik ni ravno za rane jutranje ure (govorim o vstajanju ob 6. ali 7. uri), se jaz odločim za ogled mesta, on pa za opoldanski počitek. Mesto je bilo eno najlepših starodavnih mest kar sem jih videla. Greva naprej in proti večeru prispeva do starega mesta Nimes, katerega središče je velikanski rimski amfiteater Arena. Ravno v času najinega obiska je v njem potekal koncert, kateri je odmeval vse okoli Arene. Bilo je prijetno in nisva se želela premaknit. Ker pa je na naju spet pritiskala tema, sva le popustila in si poiskala prenočišče.

9. DAN: Avignon – Valensole – Park naturel regional du Verdon.

Naslednje jutro se iz kampa odpraviva v veličasten Avignon. Znan je predvsem po papeževi palači, ki je največja gotska palača v Evropi ter nekdanje zatočišče papežev in po srednjeveškem avignonskem mostu. Po ogledu mesta se odpraviva proti polju sivk – Valensole. Skoraj prepričana da sivke v tem času tam več ne bo, še vedno živela z nekim upanjem. Voziva in voziva, ko zagledam prvo polje (ni bilo pravo) in cela radovedna gledam levo ter ugibam ali je to že Valensole. Ko me premami da preverim, se na hitro odločim da ustavim. Pogledam naprej, začnem bremzat, nakar vidim pod sabo ogromno peska. Motor me seveda na takšni cesti ni ubogal in zapeljala sem v grabo. Oba z motojem obrnjena na hrbet, jaz pod njim. Ker sva na srečo zapeljala v pesek, tako da sem se jaz pogreznila, motorja na sebi nisem niti čutila. Priteče Dominik in se trudi, da bi iz mene izvlekel motor, ampak ker je precej težak, sem se morala nekako zviti in z nogami motor potisniti navzgor. Motor rešen. Poberem se še jaz in hitro pregledam motor, in ostalo opremo ter prtljago. Garmin v grabi, desni žmigavec zlomljen, motor popraskan od peska, ostalo pa je izgledalo ok. Ko se vsedem nanj in ga želim prižgat, ne pokaže znakov življenja. Takoj pomislim: »Ker sva bila obrnjena na hrbet, so se tekočine prelile v napačno stran. Najbolje da počakam pol ure do eno uro in potem poskusim ponovno«. Med čakanjem si narediva malico, ogledujeva ‘netapravo’ sivko ter fiksirava žmigavec. Čez nekje pol ure z vžigom poskusim ponovno in motor je vžgal! Nadaljevala sva v pokrajino Valensole in tam doživela pričakovano – sivka porezana, le za vzorec so pustili en kos polja. Ker so bila polja tudi sedaj lepa, si ne morem predstavljat kako božansko more bit šele v času cvetenja. Sem bo treba prit še enkrat. Pozno popoldan prispeva v veliki kanjon oziroma sotesko Verdon (Grand Canyon de Verdon), ki je največja soteska v Franciji. Ob soteski se nahaja jezero Lac de Sainte-Croix in je zato primerna za različne vrste športnikov. Vožnja ob kanjonu je bila prav fantastična, ampak ker nisva poznala najbolj primerne krožne poti za ogled soteske, sva se na eni izmed cest uštela in naletela na zožitev dvosmerne ceste v enosmerno (D23 – po njej se je treba peljat v smeri urinega kazalca). Odšla sva nazaj in ob jezeru poiskala kamp.

10. DAN: Verdon – Castellane – Col D’Allos – Col de Vars – Briançon – Col de Vars – Jausiers.

Naslednji dan sva bila organizirana bolje in sva po soteski sledila krožni poti, ki je opisana na povezavi Veliki kanjon Verdon (Francija). Po speljanem krogu sva zapeljala do mesta Castellane in se tam tudi poslovila. Dominik je pot nadaljeval do avtoceste in v Slovenijo, jaz proti alpam. Od tukaj naprej sem potovala sama. Najprej sem peljala mimo jezera Lac de Castillon in si pogledala zunanjost hidroelektrarne, ki stoji na prehodu med jezerom in reko Verdon. Naslednja postajanka je bil prelaz Allos in ravno tu sem prvič zadihala francoske alpe. Po odličnih serpentinah in krasni cesti kmalu prispem do prelaza Vars, nadaljujem naprej in sem že v mestu Briançon. Ker je začelo deževat, se odločim da grem do gradu in pokličem Jožeta. Jože šokiran pravi da sem zgrešila pot, ker bi morala biti tam šele naslednji dan, ko bi prevozila že ogromno prelazov. Ups. Zgrešila sem celo najvišje speljano cesto v evropi. Ne, tega pa ne zamudim, zato se odločim da grem 100 km nazaj. Spet se peljem mimo prelaza Vars, nato pa prispem v mestece Jausiers, ki je mestece tik pod prelazom Col La Bonette, katerega cesta velja za najvišje speljano cesto v Evropi (Cime de la Bonette). Jožetu sporočim nastanitev, nato pa mi kar hitro pošlje na novo začrtano pot. Čeprav je bil prvi dan, ko sem ostala brez Dominika, tudi ta večer nisem bila sama. V kampu sem spoznala motorista Francoza, s katerim sva si naredila večerjo in se pogovarjala o najinih poteh.

11. DAN: Jausiers – Col de la Bonette – Isola 2000 – Col de la Lombarde – Vinadio – Lago di Castello – Col Agnel – Col D’Izoard – Briançon.

No in je prišel dan, ko sva se s Kawasakijem podala na najvišjo točko v Evropi, kamor lahko greva skupaj – t.j. Cime de la Bonette. Za dobro jutro mi je Francoz najprej skuhal kavo, nato sva se vsak posebej odpravila naprej – in oba proti Col de la Bonette. Med potjo sva se neprestanoma srečevala in slikala lenobne svizce, ki jih je bilo ogromno. Na vrhu ceste prelaza Cime de la Bonette sva se videla še zadnjič, nato se poslovila dokončno. Jaz sem peš obiskala še najvišjo točko prelaza, on je šel naprej. Iz Col de la Bonette sem nadaljevala proti Isoli 2000 in morem rečt da je bila pot precej težka. Od tam sem šla do Col de la Lombarde, kjer se začela ugotavljat, da je prav vsak prelaz poseben in drugačen. Nekateri precej kamniti, drugi travnati, eni rožnati itd. Edinstven je vsak posebej in dejstvo da bi katerega izpustili ker se ponavljajo, pri tem nima smisla. No, pa sem v Italiji. Iz Col de la Lombarde sem se spustila v mesto Vinadio, se ustavila in si ogledala mesto in grad. Pot sem nadaljevala mimo jezera Lago di Castello ter nadalje do prelaza Col Agnel. In sem spet v Franciji. Obiščem še prelaz Col D’Izoard, ki je spet čisto drugačen od ostalih in si v bližini Briançona poiščem prenočišče.

12. DAN: Briançon – Montgenèvre – Ponte tibetano Claviere – Briançon – Serre Chevalier – Col du Lautaret – Col du Galibier – Valloire – Col du Telegraphe – Bonneval Sur Arc – Col de L’Iseran – Lac du Chevril – Seez.

Naslednji dan mimo Briançona šibnem do najdaljšega mosta v Evropi – Ponte tibetano Claviere in tako pristanem spet v Italiji. Odločim se za približno 2-urni sprehod čez most in plezalno steno, nato pobegnem nazaj v Francijo. Opis mostu, poti in slike najdete na povezavi Ponte tibetano Cesana Claviere (Italija). No ja, ‘pobeg’ bi lahko jemala skoraj dobesedno, saj sem se mimo državne meje v obeh smereh odpeljala brez da bi se ustavljala. Preden sem ugotovila, da je to meja in ne le hiška sredi ceste, je bilo že prepozno. Zdaj mi je jasno, zakaj so vsi stali pri tisti ‘hiški’ in kdo je bil tisti gospod s pendrekom in klobukom, ki je gledal za menoj. Po poti sem spet obšla Briançon in pot nadaljevala proti Col du Lautaret. Pogledam prelaz in se peljem naprej do Col du Galibier, medtem pa se sprašujem kateri prelaz je lepši od drugega. Enostavno so vsi magični. Nadaljujem mimo zanimivega mesta Valloire, nato čez prelaz Col du Telegraphe in nato dalje do Bonneval Sur Arc. Kmalu zatem prispem do zadnjega prelaza ta dan, do točke Col de L’Iseran, nato pa se mimo jezera Lac du Chevril zapeljem do mesta Seez, kjer sem tudi prenočila.

13. DAN: Seez – Col du Petit St. Bernard – Aosta – Col du Gd St. Bernard – Martigny – Chamonix – Martigny – Brig – Zermatt – Brig – Lago di Mergozzo.

Ta dan je bil dan za Bernardinčke. Iz mesta Seez se prvotno zapeljem do prelaza mali Bernard (Col du Petit St. Bernard) in pri tem prestopim mejo v Italijo. Grem mimo mesta Aosta in takoj proti velikemu Bernardu (Col du Gd St. Bernard). Na prelazu spet prečkam mejo in prispem v Švico. Od tam se peljem proti mestu Martigny, ki pa ni trajalo dolgo in začel se je nalil. Od tega mesta nadaljujem v Chamonix, kjer je dež na srečo spet ponehal. No, pa sem spet v Franciji. Žal mi je samo, da si nisem vzela več časa in se z gondolo zapeljala še na goro Mont Blanc. Pogledam mesto in se vrnem nazaj v Švico, spet v mesto Martigny. Tam pa spet naliv. Ker pa se dež v Švici tisti dan ni umiril, sem celotno Švico žal prevozila v nalivu. Premočena ko cucek, še vedno sledim načrtu. No zdaj vsaj vem, da se je včasih le pametno ustavit in ubrat lažjo pot. Prišla sem do mesta Brig in od tam nadaljevala do mesteca Zermatt, ki pa od njega nisem imela nič. Zaradi neskončnega dežja si nisem ogledala niti mesta, niti na Matterhorn nisem uspela it. Izlet za drugič. Od tam se se obrnila in ponovno prišla do mesta Brig, od njega pa potegnila najhitrejšo možno pot do Italije. Končno Italija, naliv še traja. Drvim po hitri cesti, ko prispem do jezera Lago di Mergozzo, ob katerem tudi prespim. Še dobro da imam šotor, ki se odpre kot dežnik, tako sem bila vsaj takoj pod streho. Šotor sem postavila hitreje, kakor moj sosed Nizozemec luč, s katero je želel pomagat, da bi bolje videla. S sebe spravim premočena oblačila in se pripravim na naslednji dan.

14. DAN: Lago di Mergozzo – Lago Maggiore – Isole Borromee – Lago di Garda.

Po včerajšnjem hudem nalivu se končno obeta lep dan. Z neposušeno opremo zapustim kamp in jezero Mergozzo ter prispem do jezera Maggiore. Sledi ogled Boromejskih otokov. Poiščem izhodiščno točko ladjic in parkiram motor. Najprej kupim karto za ladjice, nato na prvem otoku kupim še vstopnico za otoka Isola Madre in Isola Bella, za ogled otoka Isola Superiore pa vstopnice ne potrebujete. Ker je jezero Maggiore izredno veliko in so boromejski otoki le delček njenih znamenitosti, se splača ob tem jezeru ostati tudi kakšen dan več. Žal sem jaz zaradi vremenske napovedi morala še isti dan na pot proti domu. Po poti me spet ujame dež. Ker se je spustila tudi tema, sem morala poiskati prenočišče. Pozno prispem do Gardskega jezera, pri katerem so bili kampi že zaprti. Kaj bom zdaj? Jaz že konkretno izčrpana – bil je namreč že 14. dan mojega potovanja – in zadnja dva dni v dežju ne bom rekla da sta bila lahka. Ko prispem v enega izmed kampov se srečam z varnostnikom. Predlaga da lahko prespim in plačam zjutraj, vendar je cena 32 €. 32 € za par ur spanja? Ne pride v poštev. Z njim spijem pivo in grem iskat naprej. Nikjer »divjega bivališča«. Odločim se, da počakam do vzhoda in nadaljujem pot. Po dveh urah se vrnem do varnostnika, saj mi je pasala družba in pogovor. Nekaj časa vztrajama, ko me ob 4 zjutraj skoraj prisili, da grem poležat vsaj malo. Jaz zaspana da komaj gledam le privolim. Zaspim za dve urci in grem naprej.

15. DAN: Lago di Garda – Miklavž na Dravskem polju.

V zgodnjih jutranjih urah in po dveh urah spanca hitro pobeg iz kampa in odhod proti domu. Pot je bila precej neprijetna, saj se dež še kar ni umiril in je deževalo skoraj celo pot. Prav komaj sem čakala našo Slovenijo in avtocesto. Pot se je vlekla kot da bi vozila že tri dni. Po dolgi in utrujajoči deževni vožnji je končno prišla slovenska državna meja in jaz sem se jo razveselila, kot še nikoli prej. Malo pred ciljem, na postajališču Lopata me zgrabi takšen spanec, da nisem mogla naprej več niti metra. Ob bencinski črpalki sem poiskala klopco in zaspala. Po nekoliko pol ure me prebudi hud veter, zato pohitim naprej. Prispem domov in začne se nevihta.

Čas potovanja: 9. – 23. 7. 2017
Fotografije: Leja Forstnerič in Dominik Stenšak
Snovalec potovalnega načrta: Jože Zimic

Mini slovarček:
 Col (fr.) – prelaz
 Isola (it.) – otok
 Lac (fr.) – jezero
 Lago (it.) – jezero
 Saint (fr.) – sveti