Toskana v 8 dneh

Toskana je ena od dvajsetih Italijanskih dežel, ki na severu meji z deželo Emilija – Romanja, na vzhodu z Markami in Umbrijo, na jugu z Lacijem in na zahodu z Ligurijo in Tirenskim morjem. Razdeljena je na 10 pokrajin: Arezzo, Firence, Grosseto, Livorno, Lucca, Massa-Carrara, Pisa, Pistoia, Prato in Siena, vanjo pa spada še Toskansko otočje, med katerimi je najpomembnejši toskanski otok – otok Elba.

Ozemlje je večinoma gričevnato z nekaj gorami in manjšimi ravninami. Najvišji vrhovi so Prado (2064 m), Pisanino (1946 m) in vulkan Amiata (1738 m), najdaljše reke pa Arno, Ombrone in Serchio. Jugovzhodno od mesta Siena se nahaja obširno neobljudeno ozemlje (skoraj 200 km²) imenovano Deserto (= puščava), kajti ozemlje je brez vodnih tokov in skoraj brez padavin. Na severovzhodnem robu pokrajine Firenze se razprostira največje notranje močvirje v Italiji (okoli 18 km²), ob obali pa najdemo laguni pri Orbetellu (26 km²) in Grossetu (13 km²). Pri mestu Lucca – skoraj ob obali – leži najobširnejše toskansko jezero Massaciuccoli (7 km²). V Toskani pa ni čudovita samo narava. V njej boste naleteli še na 6 krajev Unescove svetovne dediščine: zgodovinski center Firenc (1982), zgodovinski center Siene (1995), Trg katedrale, Pisa (1987), Zgodovinski center San Gimignana (1990), zgodovinski center Pienze (1996) in Val d’Orcia (2004) in na ostalo zgodovinsko lepoto, ki sem jo opisala oziroma omenila v nadaljevanju.

Pa gremo na potovanje:

Toskana je bila moje prvo daljše potovanje z motorjem. Naj najprej opišem, kako zelo nepripravljena sem bila. Edino kar sem odgovorno nabavila, je bila motoristična dežna obleka. Juhu, pa sem res odgovorna! Moj takratni spremljevalec je bil Kawasaki ER5, letnik 1998, kateri je imel 5 let stare gume in nikdar menjano ketno. Takrat naj bi imel le okoli 20.000 prevoženih km. Bila sem brez asistence in brez kakršnegakoli orodja. Ostalo opremo sem imela izposojeno skoraj prisilno, kajti jaz bi spala kar na tleh in se vozila po zemljevidu v fizični obliki. Sej verjetno bi se dobro izšlo, le več časa bi potrebovala ali manj videla. No še dobro, da nisem edina trmasta in da me je Jože (moj zelo dober prijatelj in potovalni pomočnik) prepričal, da sem vzela njegov motoristični garmin, šotor ki se odpre kot dežnik in spalno podlogo. Zraven mi je posodil še torbo za motor, vrvice za pritrjevanje prtljage in verjetno še kaj. Na potovanju se mi je prve 4 dni pridružil prijatelj Marko in njegov konjiček – Triumph Tiger 800.

1. DAN: Ljubljana – Verona

Start potovanja je bil mišljen v soboto, ampak ker nama je ponagajalo vreme, sva startala šele v nedeljo ob 16. uri iz Ljubljane. No, sej bi startala že okrog 13. ure – pa se v družbi moraš prilagodit – tako pa sem počakala Markota, ki se je kobacal iz Maribora. Evo, končno start. Celotno pot do Verone sva prevozila po stari cesti, medtem pa je vmes deževalo. Hvala bogu za mojo odgovornost in mojo dežno obleko :)! No, bodimo realni – tudi v ta nakup me je malo pred potovanjem prisilil Jože (jok in smeh). Zaradi celotne situacije sva do Verone prispela šele okrog 22. ure, ko pomislim: ravno prav da ujameva še edini kamp, ki obstaja v Veroni. Prispeva do njega, sezona kampa še zaprta. Kaj!? Pa menda ja ne. Kamp se je namreč odprl šele čez 2 ali 3 dni. Ne spomnim se točno, spomnim pa se, da sem bila razočarana. Pregledava vse hostle in druga prenočišča, prevoziva celotno Verono, a žal nič. Bila sva prepozna. Vse je bilo že zaprto. Kam prenočit? Ker nama ni preostalo drugega, sva šla iskat primeren kotiček za bivanje zunaj. Bilo je res neprijetno vzdušje. Kamorkoli sva se obrnila, Verona polna ljudi tudi ponoči. Kako naj spim nekje na mestu, kjer se bo mimo mene sprehajalo nekaj sto ljudi? Iščeva in iščeva, ko je Marko končno odkril restavracijo, pri kateri sva si na njeni terasi na kar udobnih foteljih uredila prenočišče. Restavracija je bila ravno prav oddaljena, da je bila odmaknjena tudi od mestnega vrveža. Super, prenočišče zrihtano.

2. DAN: Verona – Pistoia – Firenze

Bil je nov dan in naj omenim, da ni bilo prijetno spat v motoristični obleki. Kljub vsemu pa vesela, da se je izšlo v tej smeri. Na novo lepo jutro pomislim: Verona! Julija prihajam! Hmm, to se je slišalo čudno. Midva še v »najinem kampu« in ker je bil v »ceno« prenočišča vštet tudi mini zunanji vodnjak, sva se pred odhodom še »ofrišala« in umila zobe. Motorje sva iz terase postavila na parkirišče in odšla v staro mestno jedro Verone. Sprehodila sva se čez mesto in obiskala Julijin balkon. Ker je ni bilo doma (sumim da jo je odpeljal Romeo), sva odšla naprej in si pogledala še ostale več ali manj znane znamenitosti. Ni še Toskana, vsekakor pa je bil ta sprehod vreden svojega časa. Po ogledu Verone sva se preoblekla, spakirala in jo usekala proti načrtovani Toskani. Pot že sedaj zelo lepa, ker pa jaz enostavno ne morem, da si med vožnjo ne bi ogledovala okolice celoten čas, sem seveda zgrešila odcep in Garmin je že računal po svoje. Preden sem se jaz spet uspela ukvarjati z njim, je Garmin že izračunal novo pot in jaz dolgo tega nisem niti pogruntala. Pot ni bila napačna, le daljša, bolj hribovita in verjetno tudi lepša. Ampak ker se je potovalni čas posledično s tem nepričakovano precej podaljšal, sva bila spet zaradi prenočišča v časovni stiski in sva proti večeru vozila že brez pavz. Prideva do Pistoie in žal sva lahko šla samo mimo. Po slikah sodeč je čudovita. Končno Firence. Šlo naj bi za las, ko v kamp prispeva 10 minut čez 22. uro. Ampak…zamudila samo 10 minut in kamp že zaprt? Zvoniva in nobene žive duše. Ne že spet. Kakšno potovanje je to? Ker se meni resnično ni dalo spet spat v »divjini«, sva se zapeljala mimo rampe kampa in se zmenila da plačava zjutraj. Sposodiva si kopalnico, jaz postavim svoj šotor in greva spat. Marko je spal zunaj na preddvoru lesene hiške.

3. DAN: Firenze

Ob 6. uri budnica, ob 7. start. Še vedno brez žive duše zaposlenih. Ker bi bilo čakanje izguba časa, spet zapeljeva mimo rampe. Motorja parkirava na parkirišču Piazzale Michelangelo (43°45’46.1″N 11°15’53.9″E), od koder se vidi čudovit razgled na celotno mesto Firence, hkrati pa je vse na dosegu roke. Do starega mestnega jedra sva se od tukaj nežno spustila iz nekoliko dvignjenega parkirišča in že sva bila v centru. Ko sva prispela do reke Arno, sva zavila levo in nedaleč stran sva že pri prvih znamenitostih. Najprej sva si ogledala in prehodila najbolj znameniti most Vecchio, nato nadaljevala proti glavnemu trgu. Ni trajalo dolgo in že sem dobila občutek, da je mesto narejeno prav za ženske. David in Davidu podobni korenjaki so se s svojim bogastvom šopirili prav na vsakem vogalu. Sedaj pa vprašanje: Ali ste vedeli, da je v steni mestne hiše Firenc vklesan Michelangelov podpis v obliki svojega avtoportreta? Ko boste tam, preverite na sprednji strani stavbe, na desni strani vhodnih vrat 😉 Od domačina sem slišala, da je to znamenitost, ki jo vidi in ve zanjo le malokdo. Mesto ni prav posebno veliko, je pa tako bogato z znamenitostmi, da dan mine kot bi rekel ‘keks’. Spet se stemni. Ker pa nisva želela komplicirat in ker je bilo včerajšnje prenočišče idealno, sva za prenočišče ubrala enako pot kot včeraj.

4. DAN: Firence – Lucca – Volterra – San Gimignano – Siena

Dobro jutro David. Še vedno Firence. Zapeljala sva se do enega izmed Davidov (v tem mestu jih je namreč več) in mu pomahala v slovo. Naslednja postaja je bilo veličastno mesto Lucca. Ker naju je tam ujel dež, sem si oblekla dežno obleko in ta čas izkoristila za romantični ogled mesta v dežnih kapljicah. Ker se Marko te igrice ni želel igrat, me je počakal pod streho. Čeprav je vmes že lilo kot iz škafa, mene to ni ustavilo. Glih končam z ogledom, ko je prenehalo deževat. Idealno, saj vozit motor v dežju pa je zame res muka. Odšla sva naprej.

Piso sva izpustila, ker sem si jo ogledala že pred leti in sva se s tem izognila odvečni gužvi in nadaljevala kar proti Volterri. Vsekakor pa Piso priporočam tistim, ki še tam niso bili. Poševni stolp v Pisi je pravo doživetje, sploh če po stopnicah korakaš malo hitreje. Volterra in San Gimignano (ki je sledil po Volterri) sta starodavni mesti zgrajeni na vrhu hribčka, za katera pa so značilne ozke ulice in mogočne zgradbe. Zraven bogate zgodovinske arhitekture, ponujata še odlične razglede na prečudovito toskansko pokrajino. Naj še enkrat poudarim, da zgodovinski center San Gimignana spada pod svetovno dediščino UNESCO-a. Volterra in San Gimignano sta mesti, ki bi jih bilo škoda spregledat in se odpeljat kar mimo, brez da okusimo njune ‘dobrote’. Ko se je spustila tema, sva začela z iskanjem prenočišča in tokrat v Sieni izbrala kamp hiško, da sva lahko posušila premočena oblačila. Cena se od prostora za šotore niti ni kaj dosti razlikovala, je pa bilo zaradi mraza precej bolj prijetno.

5. DAN: Siena – Follonica – Porto di Piombino – Isola d’Elba

Pa je prišel dan, od koder sem pot nadaljevala sama. Ker je imel Marko službene obveznosti, se je moral na ta dan vrniti v Slovenijo. Tokratno prenočišče je bilo popolno. Topla noč, oprema suha in še naspala sem se za tri dni vnaprej. Ko se jutranje »uštimava«, Marko zavije proti Sloveniji, jaz pa nadaljujem v staro mestno jedro Siene. Veličastno mesto! Na glavnem trgu se razprostira vodnjak in poseben nagib tal, ki pa nista le dekorativna, temveč sta del mestnega vodovoda. Ker naj bi bil ustanovitelj Siene sin Rema – Senius, boste v mestu naleteli na ogromno kipov volkulje, ki je dojila znamenita brata.

Iz Siene sem startala proti Elbi, ki pa je v potovalni plan padla šele prejšnji dan zvečer. Vsake toliko časa je na potovanju fajn spremenit načrte (sploh če smo jih povzeli od drugih), saj tako nastane potovanje res unikatno. Na hitro sem se ustavila v mestu Follonica, ki je krasno mestece za kak dan počitka ob obali, nato sem nadaljevala do pristanišča Piombino (tega ni na sliki načrta). Tam sem si kupila karto za trajekt in via proti otoku. Povratna karta zame in motor je stala 63,50 €. Prvič z motorjem na trajektu. Lep občutek, le njemu je bilo verjetno malo neprijetno, saj so ga zvezali kot da gremo v nevihtno območje. Po kratkem počitku in drugačni obliki vetra v laseh, le pristala na ribici (oblika otoka). Trajekt je pristal v Portoferraio – mesto, v katerega se zagledaš že takoj na začetku. Ker sem želela to mesto »prišparat« za konec, sem se takoj odpravila na pot. Otok je bil precej bolj zanimiv kot sem pričakovala. Majhna strnjena mesteca, lepe urejene ceste, ki so idealne za motor, veliko divjine, pohodniške poti in ogromno poudarka na kolesarstvu. Otok bi lahko poimenovala kar »Raj za športnike in osebe, ki marajo mir«. Tu človeka kar prime, da bi si obul gojzerje in šel v to rajsko hribovje. Malo za tem pa te že prime, da bi s kolesom prevozil vse te kolesarske steze, kamor z motorjem nisi mogel (priporočam pohodnikom in kolesarjem!). Pa se osredotočimo na našo motoristično pot. Predlagam da se jo prevozi v nasprotni smeri urinega kazalca, saj boste tako na zunanju strani ceste in bo obala bolj pregledna. Celoten otok lahko prevozite v enem dnevu (vključeni ogledi mest), z malo bolj lahkotnim tempom pa predlagam da si vzamete vsaj dva dni in se odločite še za kopanje, daljši sprehod ali si poiščete kakšno drugo dejavnost. Elba je otok, ki res ponuja raznovrstne dejavnosti in če ste vsaj malo aktivni, vam tam ne bo nikoli dolgčas. Predlagana pot in pot, ki sem jo prevozila sama: Portofferaio – Procchio – Marciana Marina – Marciana – Sant’ Andrea (+ pešpot ob obali Capo Sant’ Andrea) – Patresi – Pomonte – Colle di Palombaia – San Piero in Campo – Poggio – Marciana Marina – Procchio – Colle di Procchio – Sant’ Ilario – Colle di Palombaia – Campo nell’Elba – Lacona – Capoliveri – Rio Marina – Cavo – Rio nell’Elba – Magazzini – Portofferaio. Pri tem opisu poti boste delček poti prevozili dvakrat, vendar brez skrbi, pot je rajska. Ker sem na otok prišla popoldan, sem na polovici omenjene poti prespala in pot nadaljevala naslednji dan.

6. DAN: Isola d’Elba – Porto di Piombino – Follonica – Grosseto – Porto Santo Stefano – Saline Sadun

Vesela, da sem se zbudila na tem rajskem otoku, se osvežim in nadaljujem pot. Opazim, da je notranjost precej pohodniška, območje Capoliveri pa raj za kolesarje. Med potjo obiščem še mesta in izkoristim čas za sprehode. Če primerjam otok Korziko, kjer bolj ali manj pri domačinih nisi zaželjen in otok Elbo, sem tukaj presenečena nad gostoljubnostjo domačinov. Žal se krog zaključuje in kmalu me čaka trajekt za pot nazaj. Na končni postaji otoka si ogledam še zgodovinsko bogat Portoferraio in se vkrcam na trajekt. Žalostno pogledujem proti vedno bolj oddaljeni Elbi, ko prispem v Porto di Piombino.

Zdaj pa najprej zgodba, ki me je mogoče kaj izučila ;), pred tem pa naj še omenim, da sem v Italiji naletela na večino bencinskih črpalk, kjer imajo črpalko posebej za dizel (siva črpalka) in posebej za bencin (zelena črpalka) in po večini niti ni možno plačilo z gotovino. In ker se dandanes človek dokaj hitro prilagaja, sem že sledila barvam črpalk. Sedaj pa nazaj na pot. Preden sem nadaljevala iz Piombina, sem morala tankat, ko v mestu končno zagledam črpalko kot je naša. Ker se jo izredno razveselim (ne vem zakaj), se odločim da tankam kar tukaj. Parkiram ob ‘seveda!’zeleni črpalki, potegnem ročno in »bencin« že teče. Med tankanjem pa seveda ni bilo enako kot ponavadi. Ko opazujem »curek«, se čudim temu črnemu bencinu. In zakaj tako smrdi? Napolnim polnega in odložim ročko, na kateri takoj opazim napis DIESEL. Obstanem…nato mi po telesu zavre. Takoj mi je bilo vse jasno. Panična letim v prodajalno, da bi situacijo razložila prodajalcem. Nič koristnega z njihove strani. Niti niso znali angleških osnov, niti kaj pomagat. Hvala vsaj za google translate, saj se brez njega ne bi zmenili niti tega, kar smo se. Ker so bili očitno sami anti-mehaniki, so pomagali le tako, da so predlagali naj pokličem mehanika. Mehanika? Da mi izčrpa nafto iz motorja? Pa ja. Jaz bi rabila samo cev in kanto. Ali me niso razumeli? Rekli so, da tega nimajo. Ker se seveda nisem strinjala, mi je prodajalka predlagala še drugo idejo. Njene besede: »Broke the tank!«. Ha? Ker nisem vedela ali je to spet kakšna fraza, ki je ne poznam (kot npr: ‘Broke the leg’!, ki pomeni ‘Vso srečo!’), sem jo povprašala kaj misli s tem. Kaj hitro mi je dala vedet, da resnično misli naj zlomim tank in tako izčrpam nafto. Joj so simpatični ti italijančki. Po dolgem pregovarjanju za cev in posodo (to na črpalki morajo imeti), mi prodajalec končno postreže z zaželjenim. No skoraj, saj dobim le 5 litersko posodo. Ker zmedena pomislim da mi mogoče prinese še kakšno dodatno, se zaženem v akcijo. Grem do motorja in se lotim zadeve. Kljub temu da sem stala višje od tanka, je izčrpavanje uspevalo. Kanta se hitro napolni, ko opazim da prodajalec pometa dvorišče. Kaj sem pa mislila! Da bo res prinesel večjo posodo? Cel potegnem iz obtoka in mu zakričim da rabim večjo posodo. Žal je bilo malo prepozno in nafta se je lepo razlivala pod mojimi škornji in motorjem. Ko je prodajalec opazil dogajanje, je pritekel z vrečo peska in naju z motorjem začel zasipavati. Preden mu spet uspem dopovedat, da je zdaj bolj pomembna večja posoda, sva bila že zasipana. Ko dobim novo posodo, se tokrat zadeve lotim napačno. Stojim, potegnem zrak iz cevi, nato me zalije. Od sile pogoltnem nafto in tečem na stranišče. Peče trebuh, peče grlo in pečejo ustnice. Tam se umijem in pokličem Jožeta. Spomni me, da moram ob črpanju biti nižja od tanka. Pomislim: »Pa kje imam danes pamet?«. Storim opozorjeno in vse poteka normalno. Izčrpam, natankam bencin in nadaljujem pot. Motor brez posledic, jaz v neskončnem smehu. Sem bila zadeta? Spet se zapeljem čez mesto polno palm – Follonico in nadaljujem do Grosseta, še enega zgodovinsko bogatega mesta. Sledi ogled in nato nadaljevanje poti proti polotoku Porto Santo Stefano. Zaradi spuščanja mraka polotok samo obkrožim in v bližini že iščem prenočišče. Ob mojem prihodu spet ni bilo odprtega kampa in tako sem morala spet mimo vseh pravil. Zame je njihov delovni čas prav nedosegljiv in če bi se ravnala po njihovem urniku, bi videla precej manj kot pa sem lahko sedaj.

7. DAN: Saline Sadun – Saturnia – Arezzo – San Marino

Po jutro se dan pozna. V kampu se uštimam, spakiram in vsedem na motor. Motor ne vžge. Kaj? Kurblam in kurblam ko se le vda. Zapeljem iz kampa, sledim svoji poti, vendar tokrat ne normalno. Motor mi »kolca« in se po cesti vleče, kot da ima največjega pivskega mačka. Ta nafta je pa huda droga! Bolj pritiskam na gas, bolj se on upira. Ja, da ne pozabim omenit, da sem bila na ta dan ob 16. uri v San Marinu že dogovorjena z Jožetom. In če smo spet pri motorju moram rečt, da pomota natankanega goriva niti ni bila tako nedolžna, le da so bile posledice nekoliko zakasnele. Z neizogibno panoramsko vožnjo sem se po ravninah vozila le 40 km/h in čez hribčke 30 km/h. Motor je medtem spil precej več bencina kot ponavadi. Če sem prej tankala 10 l na 200 km, sem zdaj tankala 10 l na 100 km. Ker mi ne preostane drugega kot da nadaljujem pot in medtem izničim te motor-uničujoče kapljice, se prvotno zapeljem do naravnih term Saturnia. Ker Saturnia slavi po naravnih termalnih vrelcih in žveplani vodi, mimogrede priporočam obisk term (vstopnine ni) in namakanje riti. To sem storila tudi jaz. Vroča termanska voda in naravna masaža sta med potjo več kot le dobrodošla. Po eni uri namakanja grem naprej.

Vožnja vedno bolj težavna, ampak z zamikom le prišla do bogatega Arezza. Čeprav sem zaradi težav v stiski s časom, bi bilo to mesto greh izpustit in ga ne videt. Sledi ogled mesta in nakup domačega Areškega piva.

Hitim naprej, ko se mi pot do San Marina zraven počasne vožnje še podaljša. Prav očitno sem spet spregledala navodila Garmina, zato me je popeljal čez lep naravni park in na nadmorsko višino 1800 m. Ob poti sem naletela na divje svinje. Ker je bila ura že v tem parku 16.00, sem vedela, da bom precej zamudila. Bolj sem se »matrala«, bolj daleč se mi je zdelo da sem oddaljena. Ob 18. uri končno pokličem Jožeta da sem ok, ko okrog 21. ure zares prispem do San Marina. Ker je vmes do vrha San Marina motor omagal, sem se obrnila na Jožeta, ki bi me naj čakal na vrhu. Medtem ko me je Jože iskal, se je motor že pognal in pristala sem na vrhu. Sedaj pa je Jože nedosegljiv. Okrog 22. se končno najdeva in moram povedat, da je sreča kar kipela. Zapeljeva do kampa, v dežju postaviva šotor in srečna da sva se uspela dobit, povečerjava, spijeva pivo in greva spat.

8. DAN: San Marino – Rimini – Venezia – Deskle

Ko se to jutro odločiva da se domov peljem kar z njim in moj motor pustim tukaj, za tem moj motor izkašlja zadnje kapljice dizla in motor dela spet normalno. Srečna da gremo domov štirje, si ogledava pravljičen San Marino in nato proti domu. Med potjo sva obiskala še Rimini, želela še v Benetke, ampak so me Benetke razočarale kar se tiče parkirnih prostorov za motorje. Na voljo imajo le eno motoristično parkirišče, ki je bilo totalno, ampak res totalno zabito, da nisva mogla parkirat niti enega motorja. Tako sva se odločila da Benetke izpustiva in se odpeljeva do Deskel (Jožetov dom).

Pa je Toskana speljana. Vtis? Mesta božanska, prav tako narava. Se vam splača it? Seveda!

Čas potovanja: 30. april – 7. maj 2017.
Fotografije: Leja Forstnerič
Snovalec potovalnega načrta: Jože Zimic