ŠPORTNO-REKREACIJSKI DOGODEK: 24-URNI VZPON NA MARTNICO, Z DOBRIM NAMENOM

Kaj je Martnica: Martnica je družinska gostilna z dolgoletno tradicijo. Nastala je z nakupom zemljišča leta 1868 in ker je bilo prvotnemu lastniku ime Martin, se je domačija poimenovala kar po njem. Po letu 1928 je stara mati gostom nudila vino, jabolčnik in žganje, v “krčmo” pa so zahajali pohorski drvarji, bližnji sosedje in glažarji, ki so hodili v Ruše v trgovino in k sveti maši. Sedanji lastnik gostilne je Tomaž Rokavec. Martnica stoji ob glavni cesti ki povezuje Ruše s smučiščem “Pisker II” in leži na nadmorski višini 682 metrov v osrčju pohorskih gozdov. S pogledom seže na Dravsko dolino in okoliške hribe, ob jasnem vremenu pa pogled sega vse do avstrijske Golice v Koralpah.

Besede o dogodku (povzeto iz uradne spletne strani https://martnica24.weebly.com/):
Cilj vsakega udeleženca dogodka je, da po svojih zmožnostih v 24 urah, s kolesom ali peš, čim večkrat premaga razdaljo od starta do cilja, z vsakim vzponom pa v dobrodelni fond prispeva določeno vsoto denarja. Dolžina poti je po regionalni poti za kolesarje dolga približno 6 km, po pešpoti 3 km; višinska razlika med startom in ciljem pa je 370 m.

Lokacija: Start v centru Ruš, cilj na Martnici.

Zapis, ki je nastal po dogodku in je vzet iz socialnega omrežja Facebook – Martnica 24 urni vzpon 2018 (https://www.facebook.com/events/585254875200724/permalink/617124308680447/):
“Letos je Osnovna šola Janka Glazerja Ruše, v soorganizaciji z društvom Lira in Športno zvezo Ruše, že sedmič organizirala 24-urni vzpon na Martnico. Prireditve se je udeležilo 380 udeležencev, ki so se 24 ur vzpenjali na Martnico. Izbrali so lahko pohod ali kolesarjenje. Pohodniki so premagovali 3-kilometrsko razdaljo do cilja, kolesarji pa so, preden so prispeli na cilj, prevozili 6 kilometrov.

Letošnji vzpon je zaznamovala udeležba velikega števila osnovnošolcev, ki so po svojih močeh premagovali napore na poti. Pohodnika Nace Marčič in Gal Prednik sta se vzpela na vrh 10-krat, najbolj vztrajni kolesar pa je bil Rene Šarman, ki je progo prevozil 11-krat, Jan Maurovič pa 10-krat.
Kljub temu da prireditev ni tekmovalnega značaja, se nekateri odločijo in preizkusijo svojo 24-urno vzdržljivost.
Med pohodniki je bil najvztrajnejši Janez Urnaut z 18 vzponi, Mark Žvikart in Jaka Jaušovec pa sta vrh osvojila 16-krat.
Med pohodnicami je bila najboljša Leja Forstnerič s 16 vzponi, sledila ji je Flora Krampl s 13 vzponi in Jelka Sovinc z 12 vzponi.
Med kolesarkami je bila najvztrajnejša Ljuba Štrukel s 23 vzponi, za vrat ji je dihala Urška Petje z 20 vzponi in Melanie Fartelj z 11 vzponi.
Absolutni rekorder je postal Tine Kukolj, ki je v času, ki mu je bil na razpolago, progo premagal kar 36-krat. Skupno je premagal 13.464 metrov nadmorske višine in prevozil 432 km. Izjemno uspešna sta bila tudi Matic Vojsk z 28 vzponi in Andrej Štajer s 27 vzponi.
Zelo prizadevne so bile tudi družine. Rene, Naja, Tine in Barbara Šarman so se na vrh skupaj povzpeli 52-krat, Jaka, Tamara, Jure, Jan in Vita Šarman pa 30-krat. Tričlanska družina Višič je opravila 22 vzponov.
Najstarejša udeleženka je bila tudi tokrat Anastazija Mumel, ki je pot premagala 4-krat, med koreninami pa je bil najstarejši Drago Kokot.

Prireditev so omogočili in podprli naslednji sponzorji:
– SODO sistemski operater Distribucijskega Omrežja z električno energijo, d.o.o.
– FIDU trgovina in druge poslovne dejavnosti Jana Krajnc, s.p.
– MOTORJET Trgovsko In Storitveno Podjetje, d.o.o.
– TOPLEVEL.SI ŠPORTNA PREHRANA
– Pokica, d.o.o.
MEDIJSKI POKROVITELJ: Radio CITY
Zahvala gre vsem prostovoljcem, ki so pomagali, da je prireditev kljub muhastemu vremenu odlično uspela. Posebej zahvala GRS Maribor, ZŠAM Ruše, PGD Ruše, družini Rokavec in Marička baru.

Skupaj je bilo zbranih 2640€. Iskrena hvala vsem!
Ravnatelj: Ladislav Pepelnik”

Dogodek skozi moje oči:
Ker treniram za Dalmacija ultra trail 2018 in ker rada podpiram dobrodelne akcije, sem se odločila da se udeležim dogodka 24 urni dobrodelni vzpon na Martnico 2018. Nisem vedela, kaj naj pričakujem od dogodka, niti kaj od sebe. Samo šla sem. Ko sem prispela tja (nekje 15:55), sem se prijavila in pripravila za prvi vzpon. Mislim da je ura odbila ravno 16, ko se je iz neba “vsipala toča”. Najprej je presenetila sama, že 5 minut za tem pa je začel nalivat še dež. Kaj pa sedaj? Namesto zagnanega starta z drugimi, se najprej usedem pod streho, oblečem dežni plašč in pogledujem vreme. Ker ni kazalo izboljšal, se 10 minut po uradnem startu odpravim proti vrhu tudi jaz. Voda je po bregovih tekla kot potočki, jaz pa sem že prvo minuto v premočenih čevljih, kljub vsemu vztrajno hodila proti vrhu. Čeprav bi bilo za nekatere takšno vreme neugodno, mene ni motilo kaj posebej. Po nekje eni uri je dež ponehal, jaz pa v podobnem tempu kot prej pogumno že drugič proti vrhu. Tretjič in četrtič je šlo še lahko, petič (takrat se mi je pridružil tudi Simon) pa je postalo že malo težje. Upočasnila sem tempo in začela čutit noge. Šestič in sedmič je bilo malo lažje, ker je tempo upočasnil tudi Simon (prišel je za spodbudo in naredil 3 vzpone), v osmo ko sem pa v breg hodila z dvema nogometašema, pa je bilo spet težko. Eden izmed nogometašev (Aleksander) je z mano naredil moj deveti vzpon in ker je takrat že omagoval, je bil vzpon spet lahek. Desetega sem začela hoditi sama in bilo je še lahkotno. Kriza me je spet zgrabila pri enajstem, saj sem postajala poleg vsega še zaspana (danilo se je). Pri tem vzponu sem na Martnici naročila “kahlo” kave, jo v miru spila in se odpravila po dvanajsti in trinajsti vzpon, ki pa sta bila spet težka. Postala sem neznansko lačna. Tiste banane na kontrolnih točkah niso več kaj dosti pomagale in bila sem obupana. Želela sem hrano in čakala na uro 11.00 (takrat je bil obljubljen topli obrok). Ker pa si moreš obrok zaslužit, sem se odpravila po štirinajsti vzpon (kaj druga bi pa počela, saj je bila ura šele okrog 9:30). Malo pred enajsto uro sem spet s težkim korakom ponovno osvojila vrh in pri kontroli (vrtel se je jezik) počakala na malico. Ker se je očitno želodec oglašal že zelo naglas, so mi prijazni ljudje podarili sendvič že pred toplim obrokom. Mislim, da sem ga kar pogoltnila. Počakam še toplo malico in se okrog 12. ure spet spočita in okrepčana odpravim po petnajsti vzpon, saj se mi je zdela številka prisrčna (to številko sem si zadala tudi na začetku). Spodaj srečam Aleksandra, ki kar ne more verjet da še vztrajam. Če povem po pravici, je bil ta krog spet lahkoten in v dolino sem tekla kot da je nov dan. Spodaj hitro izmenjam par besed in že hitim proti vrhu. Spet sem v elementu in neznansko uživam v vsakem koraku. Zdelo se mi je, kot da nisem nič utrujena in kot da še ne bi prehodila kilometra. Noge so spočite, telo pa veselo. Prispem na vrh in se že v istem trenutku obrnem in spet tečem v dolino. Spet je lepo in telo je kar poskakovalo. Bila sem srečna in z veseljem sem vsakega pozdravljala že “stotič” isti dan. Prispem do spodnje ceste, ko ponovno začutim nelagodje. V trenutku sem začutila pekoč občutek in se začela zavedat da že skoraj 24 ur hodim in tečem v mokrih tekaških čevljih, ki mi dodatno zaradi raztrganin v sprednjem delu po poti naletava v notranjost še pesek. Nisem bila več prepričana ali je za bolečine v podplatih kriv pesek ali je podplatom pač dovolj pohajanja. Ostali del nog ni bolel, so pa postale težke v klanec. Pri kontrolni točki pri startu se ustavim pri Aleksandru in se še bolj zavem pekočega občutka. Obsedim z njim in se zagovorim. Kmalu prideta Mark in Jernej ter z Jernejem “padem” v drugo debato. Po nekaj časa počitku se Jernej, Mark in jaz odločimo, da gremo tokrat skupaj na vrh, se spustimo v dolino in gremo gor še enkrat. Začetek je bil res po dogovoru, dalje pa se je začelo zapletat. Po nekaj času hoje z Jernejem ugotoviva, da sva izgubila Marka. Kljub vsemu hodiva naprej (saj sva ga pustila v družbi) in prideva do najhujšega klanca. Vedno je bil mučen, tokrat pa je bil peklenski. Koncentriram se na noge in poskušam opravljati korak za korakom. “Samo še malo” si prigovarjam. Bilo je zadnjič in bilo je težko. Bilo je težko…vse do cilja, tam pa kot bi izrezal bolečine, je bilo v trenutku ponovno rožnato. Neverjetno kako hitro se lahko pozabi hudo in prevlada lepše. Ker sem v zadnjem krogu spodaj zapravila kar nekaj časa, nisem več vedela na katerem mestu po vzponih sem pristala, a se nisem ozirala na to. Nič hudega sledeč sem se vseeno z nasmeškom in zadovoljstvom svojega rezultata usedla v družbo in si privoščila počitek in okrepčilo. Tekma se konča in začne se podeljevanje nagrad. In kot nekako že pričakovano (zaradi celotnega poteka dogodka), sem za prvo mesto ženske pohodnice zaslišala svoje ime. Vstanem in grem do odra, brez da bi se zavedala da sem šla po nagrado. To je prišlo za mano šele kasneje in pomislila sem: “prišla, vidla, zmagala” brez da bi pomislila da sem bila boljša od drugih. Nisem bila boljša od drugih, bila sem le vztrajnejša.

Preden pa zaključim s prispevkom, pa bi se rada še enkrat zahvalila vsem organizatorjem in prostovoljcem dogodka 24 urni vzpon na Martnico, saj sem se imela zelo lepo, res super organizirano, zelo prijazen pristop in zelo prisrčen dogodek. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste bili na ta dan z mano.

Več o dogodku na uradni spletni strani:
https://martnica24.weebly.com/

Dan dogodka: 1. in 2. junij 2018
Fotografije: https://martnica24.weebly.com/galerija.html, Simon Biberdžić, Leja Forstnerič