Prispevek predstavlja »tekaško pot« ob slovenski obali, izkušnje začetne tekačice na malo daljši progi in hkrati predstavitev naše prelepe slovenske obale.

Zakaj sem sploh začela tečt? Nikoli nisem bila navdušenka nad tekom, a vendar sem na Dalmacija ultra trailu (DUT) izzvala prijatelja in hkrati varovanca omenjene tekme Andreja Težaka Tešky-ja s stavo, da grem naslednje leto tečt še jaz in da ga celo prehitim. Ne boste verjeli – stavo je vzel za res! Ker je Andrej Težak Tešky stand-up komik in stand-up maratonec, je konkurenca še posebej huda. Na kondiciji namreč pridobiva kar na dva različna načina: z jezikom in z nogami!

Stava je padla oktobra 2017, jaz pa bolj resno treniram šele kakšna dva meseca (če gledamo da je tek potekal konec marca 2018). Ker pa so pri pripravah na ultramaratone potrebni tudi kakšni daljši treningi, sem si v zakup kot prvo daljšo progo zaželela preteči celotno slovensko obalo naenkrat. Naša obala me je že od nekdaj navduševala in moram rečt, da sem kar redna obiskovalka. Večkrat sem že kolesarila od Pirana do Trsta, hodila od Pirana do Izole, jo prevozila prek in počez z motorjem, nikoli pa je še nisem obdelala prav v celoti od meje do meje. Idejo predstavim Tešky-ju, ki je bil takoj za! Na moj god določim datum in akcija se začne. Naj omenim še, da medtem ko Tešky ultramaratone teče že nekaj časa, je bil zame ta tek moj prvi maraton. Celotno pot naju je spremljal, podpiral in oskrboval še Oskar Mažgon, ki pa je ultramaratone okusil že, preden sva jaz in Tešky sploh vedela da obstajajo 🙂 Da sva lažje prispela do cilja sva si pomagala še z Tailwind nutrition.

Dan teka:

Začela sva v ozadju hrvaško-slovenske meje Sečovlje, od koder pa sva se hitro podala na pot ob potoku Stara Dragonja po t.i. slovenski poti Parenzane*. Občutek je bil božanski, noge pa so letele kot krila.

V centru Sečovelj sva se odcepila od Kanala Dragonja in tik ob Krajinskem parku sečoveljske soline nadaljevala ob Kanalu Svetega Jerneja. Kanalu sva sledila vse do morja, obkrožila rt Seča ter prispela v Marino Portorož. Marinski kanal sva prečkala preko edinega mosta, ki je urejen samo za pešce in ponovno nadaljevala tik ob morju.

Ker je pot ob obali lepo urejena, sva ob morju tekla vse do Piranskega rta Madona, ki mu domačini pravijo kar Punta (italijansko = rt, konica). V Piranu sva med potjo na hitro pozdravila prijateljico Matejo in se od Punte povzpela do župnijske cerkve svetega Jurija ter spet ob morju nadaljevala do plaže Fiesa. Med plažo in jezerom Fiesa sva si na hitro privoščila pavzo (Oskarjeva oskrba), nato pa nadaljevala po klancu navzgor nekoliko v notranjost. Obšla sva Dom paraplegikov (Pacug) ter zavila na gozdno peš pot, ki vodi vse do Strunjana.

V Strunjanu sva se spustila do morja in tik ob morju prečkala Krajinski park Strunjan, kjer sva se v Parku ob Vili Tartini spet odcepila proti notranjosti. Skoraj sva že pretekla celi Strunjan, ko so me zagrabile prve bolečine in prva panika. Takrat je potekal približno 17. kilometer in ker se je bolečina pojavila kar naenkrat, nanjo sploh nisem bila pripravljena. Iz lahkotnega in lepega teka, se je tek sprevrgel v pekel. Pomislila sem: »Ali bom sploh zmogla do konca?«. Ker pa se nisem želela ustavit, sem kljub vsemu urno sledila Tešky-ju. Od tam sva se ponovno povzpela na hrib in sledila gozdni peš poti mimo Strunjanskega križa vse do ceste. Na cesti sva zavila gor in prišla do makadama, ki je vodil proti Belvederam. Tik pred apartmaji Belvedere si spet privoščiva pavzo in hkrati zaužijem še protibolečinsko tableto. Kolena so bolela in otekala, da je kar bliskalo. Panika še kar ni popustila, zato sem stiskala že zobe.

Po nekaj minutni pavzi se kljub moji težavi spet podava na pot. Od hotela Belvedere sva do centra Izole pretekla kar po cesti. Pot do Izole se je vlekla bolj kot ponedeljek, bolečina pa kar ni in ni hotela popustit. Postalo mi je slabo in imela sem odpor do vsega. Pri vsakem koraku sem čutila kako zelo živa sem. Tableta še kar ni prijela in čeprav sem želela odmisliti spodnji del telesa, se je moja glava osredotočala samo nanj. Poskusila sem uživati ob pogledu na čudovito mesto in magično morje, ampak okolice nisem niti več zaznala. Ob obali v Izoli naju je spet pričakal Oskar, ki mi je zaradi mojega »jamranja« ponudil hitro masažo nog in me pomiril z dejstvom, da tale tableta prime šele po 45 minutah. Ker je bilo za naju dobro, da sva začrtano pot nadaljevala čimprej, sem skoraj v solzah stopila spet na noge. Tekla sva po izolskih cestah, ko sva končno prispela na »novo plažo«, ki povezuje Izolo in Koper. Tam je bilo še bolj burno. Kljub temu, da je bila burja prisotna že celotno pot, je bila na tem odseku skoraj nevzdržna. Bolj ko sva tekla, bolj se mi je zdelo, da stojiva na miru. Burja nama je pihala direkt v prsa in ker je bilo zame to neskončno naporno, sem začela hodit. Ustavil se je še Tešky in pričel hoditi z menoj. Kak kilometer je vztrajal pri nizkem tempu, nato pa začel spet tečt. Ker ga nisem hotel izgubit, sem začela tečt še jaz. Stiskala sem zobe in odštevala metre.

Ko sva končno dosegla Koper in Oskarja, sem si zaželela pivo. Ampak ne kakršnokoli. Zaželela sem si Corono. Priznam, da mi do sedaj še nikoli ni prišlo na misel da bi tekla in pila pivo, ampak sedaj je po grlu steklo kar samo. Od Semedelske ceste sva tekla mimo Ukmarjevega trga, nadaljevala mimo Marine Koper in se čez viadukt Bonifika podala proti Ankaranu. Na koncu mosta je spet čakal Oskar in padla je še ena Corona. Nisva se ustavljala kaj dosti, ko sva se že podala naprej. Takrat pa se je nekaj spremenilo. Še vedno sem čutila utrip mojih nog, le da noge niso bile več tako težke. Postajale so lahkotnejše, pot pa prijetnejša.

Od mosta do Jadranske ceste sva tekla po makadamu, nato pa po Jadranski cesti vse do slovensko-italijanske meje. Pred Debelim rtičem sva se povzpela še na zadnji hrib, nato pa veselo navzdol proti meji.

Malo pred mejo sva se prijela za roke in brez negativnih misli priletela na cilj. Ne vem, če znam točno opisat čustva ko sem dosegla cilj, ampak občutki so bili božanski. Prelila me je sreča, ponos in lahkotnost. Vse bolečine so se odstranile in zdelo se mi je da bi lahko tekla še kilometre. Vem da bi za nekatere bila to »mala malica« ali »mimogrede tek«, ampak zame je bil velik dosežek in eno veliko veselje. Pred odhodom smo poskrbeli še za slike, zaigrali podelitev – med potjo narejenih – medalj (zahvala Oskarju) ter v Ankaranu odšli na večerjo v mimogrede na novo odkrito kavkaško restavracijo.

*Parenzana je poslovenjeno italijansko ime nekdanje ozkotirne železniške proge med Trstom in Porečem, znana tudi kot Istrijanka, Porečanka ali Poreška. Železniška proga je obratovala med letoma 1902 in 1935, na svoji 123 km dolgi poti pa bi danes potekala po ozemlju treh držav : Italije – 13 km, Slovenije – 32 km in Hrvaške – 78 km.

Več o Parenzani:
http://www.parenzana.net/si/zgodovina/uvod

Tekača: Leja Forstnerič in Andrej Težak Tešky
Suport: Oskar Mažgon
Dan teka: 22. 3. 2018
Dolžina poti: 43,76 km
Čas teka (s pavzami): 6 ur 14 minut
Prehranski pripomočki: Tailwind nutrition
Foto: Leja Forstnerič, Oskar Mažgon, Andrej Težak Tešky